Ko sem prišla do konca sveta in z občutkom velike bolečine, sem si želela samo čudežni stavek. Da, bi lahko z lahkoto to premagala, ampak žal to ni bilo mogoče. Počasi si me iz meseca v mesec vodil iz globine proti površju. Velikokrat se danes spomnim na kakšno tvojo besedo, ki mi takrat nikakor ni šla skozi, vendar jo šele zdaj razumem. Jaz sem hotela vse bolj na hitro. Nezavedno si mi prodrel v glavo in vodilo zasidral nekam v male možgane, ki je čez čas prišlo v velike nove možgane. Iz novih možganov, pa v dejanja in vedenje. No, včasih pa je vodilo zadelo terno in je bilo takoj izvedeno. Do vrhunca sem hodila, kot mehurčki ki se dvigajo proti površju, ampak bolj počasi seveda. Ampak moram, pa reči, da si še vedno z menoj, saj se mi oglašaš ob boljših in malo slabših situacijah, kar me privede do rešitve problema. Tako da, Andrej hvala, ker si me vodil do sem, kjer danes sem. Svet je res čudovit in uživam.

Pot svetlobe